Novice

kritike in recenzije

Kako zveni melanholija?

Kriterij.si, 16. december 2018 ― Kako zveni melanholija? Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Sun, 12/16/2018 - 22:27 Kako zveni melanholija?Komentar k predstavi Branka Potočana in dua Silence Črni petek Pridem do Bunkerja, zunaj in notri se zbira občinstvo, razigranost, poskakovanje, kje si ti, ma kje si ti, cmok, cmok, mnogo je objemanja, trepljanja, nihče verjetno že dolgo časa ni nikogar zares srečal, zato je vesela sreda, kaj kmalu bo črni petek, ali pa že je. Vstopim torej, grem po vstopnico, blagajničarka si naliva čaj, pripomnim, kako dobro, a v tem je že pograbila kratko vrv, zvezano v simbolno zanko, to je del programskega lista, skoraj me pogleda, a kako bi le, izdavi: he he, malo morbidno. Nekaj minut kasneje Branko Potočan visi s prav take, res prav take zanke. Ne levitira, visi. Visenje je naneseno. Sledi niz padcev in pobiranj, natanko v tem vrstnem redu in mnogokrat, to je skoraj četrt stoletja njegovega umetniškega ustvarjanja. In mnogo ponovitev, krogi in krogi. V njegovi nepretencioznosti je mogoče ves čas prepoznavati neko prefinjenost. Telo, kot je, pokončno, kot je lahko. Predvsem pa sámo. In potem razigranost, poskakovanje, kje si ti, ma kje si ti, cmok, cmok, mnogo objemanja, trepljanja, nihče verjetno že dolgo časa ni nikogar zares srečal, neka sreda ali črni petek. Kar je v predstavi z dramaturškega vidika izrazito narativno, skoraj pretirano narativno, reši lahko le Potočan, ko se znova in znova pobere, praviloma nekam navzgor, če vrv sploh drži, in ko svoj znova in znova znova in znova zagrabi malenkost drugače in v skladu z orisom aktualne performativnosti telesa v nekem prostoru in času. Ne nazadnje: pasti ni tako enostavno. Ne, ker bi bilo težko prepričljivo pasti, prav nasprotno, padec je venomer prepričljiv, pač pa zato, ker je padec vsiljen in neizbežen. Razen če obvisiš. In točno v tem se začne vrsta vprašanj, ki jih zbudi Potočanov Črni petek. V začetku predstave se sliši glas Borisa Benka, ki pravi, da se pot začne tako, da greš. Pa se res?

Simptom cringe

Kriterij.si, 16. december 2018 ― Simptom cringe Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Sun, 12/16/2018 - 22:16 Simptom cringe Produkcija dua Kitch, ki je pri performansu No. 1 skoncentrirana predvsem na solo odrsko prezenco Lane Zdravković, še naprej vzbuja ambivalenco, predvsem glede razmerja med ironijo in resnostjo, med kritiko in afirmacijo. Krajši, okoli štirideset minut dolg performans nas sooči z Zdravković, ki v manjšem boksu na ponavljajočo se trap podlago izgovarja ponavljajoči se tekst in se, odeta v kratko in ozko obleko, izzivalno giblje in pozira. Tekst je poln hiphopovskega duvanja, pomešanega z nekaterimi filozofskimi idejami in bolj očitno kot trapovski žanr oblikovan v eksplicitno ideologijo. Gotovo lahko opazimo neko metaraven. Tudi performerka, ki v polavtobiografski maniri podaja informacije o sebi, poudari, da je, med drugim, filozofinja. Idejo, ki stoji za tekstom, bi lahko opredelili kot protislovno mešanico komunizma, utilitarizma in libertarizma. No. 1: Zdravković performira unikatnost svojega lika – sebe (razmerje med njima je še ena ambivalenca), vendar pred tem individuume iz publike "interpelira" v to isto unikatnost. Vsi smo vrhunski. Vse je speljano na doseganje čim večjega užitka, katerega pridobivanje je mogoče prek številskega splošnega ekvivalenta: toliko in toliko kalorij noter, toliko ven, toliko in toliko tičev in orgazmov, vse se da izračunati in izmenjati. A v tem zasebnem užitku kot da je nekaj egalitarnega, kot bi zasebno prizadevanje za užitek prineslo dobrobit vsakomur. V čem natanko se to razlikuje od ekonomske ideje Adama Smitha, sicer ni zelo jasno. A vsa izmenjava poteka v razmerah spektakla, kjer sta osnovni valuti, pomembnejši kot denar, pogled ter razmerje med opazovancem in opazovalcem. Morda to lahko povežemo z idejo prejšnjega projekta, PopParty, in zdaj nekoliko že upehane ideje znotraj lokalne alternative, po kateri je treba težiti k miksu visoke in nizke kulture, pospeševanja kapitalizma z na
Blindspotting (2018)

Blindspotting (2018)

Filmski kotiček, 16. december 2018 ― Rafael Casal and Daveed Diggs in Blindspotting (2018), © 2018 - Lionsgate Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: komedija, krimi, drama Dolžina: 95',  Imdb  Režija: Carlos López Estrada Scenarij:  Rafael Casal, Daveed Diggs Igrajo: Daveed Diggs, Rafael Casal, Janina Gavankar, Jasmine Cephas Jones, Ethan Embry  Blindspotting je še en pozornosti in omembe vreden naslov iz širokega nabora filmov, ki so svojo pot začeli v enemu izmed programskih sklopov festivala Sundance. Zgodba postavljena v sodobni Oakland govori o dveh prijateljih, ki sta neločljiva že od zgodnega otroštva. Ločila sta se le v obdobju, ki ga je temnopolti Collin (Daveed Diggs) preživel za rešetkami. A tudi v tem času je belopolti Miles (Rafael Casal) bil njegov najpogostejši obiskovalec. Po prihodu na prostost mu je pomagal najti zaposlitev in zdaj oba delata v selitvenem podjetju. V zgodbo vstopimo le tri dni pred iztekom pogojnega izpusta, po katerem bo Collin dokončno postal zares svoboden človek.  V odštevanju dni do izteka pogojne kazni Collin vsakodnevno prihaja v situacije, ki lahko podaljšajo njegovo bivanje za zapahi. Dežurni krivec za to je Miles, ki ne more brzdati svojih slabih navad, čeprav tudi sam počasi prihaja v leta, ki zahtevajo bolj dogovorno vedenje. Ena takih nepremišljenih potez je nakup orožja za »osebno zaščito,« saj obstoj orožja v tej enačbi  lahko pomeni le eno – težave. In te včasih pridejo tudi takrat, ko jih ne iščeš. Dovolj je, da sediš v kamionu pri rdeči luči in med čakanjem na prosto pot lahko postaneš naključna priča incidenta, v katerem beli policist ustreli neoboroženega črnca.  Scenarij za Blindspotting sta napisala glavna igralca Rafael Casal in Daveed Diggs, ki sta tudi zasebno velika prijatelja. Osebni pečat je še kako čutiti v filmu, ki je do neke mere gotovo navdihnjen bodisi z resničnimi dogodki, bodisi z dogodki, katerih ozadje dobro poznata oba. Prijatelja sta v zgodbo, v sodelovanju z režiserjem Ca
Sorry to Bother You (2018)

Sorry to Bother You (2018)

Filmski kotiček, 11. december 2018 ― Danny Glover and Lakeith Stanfield in Sorry to Bother You (2018), © 2018 Annapurna Releasing, LLC Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: komedija, fantazijski, ZF Dolžina: 111',  Imdb  Režija: Boots Riley Scenarij: Boots Riley Igrajo: Lakeith Stanfield, Tessa Thompson, Armie Hammer, Terry Crews, Steven Yeun, Omari Hardwick, Jermaine Fowler, Danny Glover Današnji zapis je posvečen režijskemu prvencu ameriškega glasbenika, producenta in aktivista Bootsa Rileyja, s katerim je multitalentirani umetnik uresničil enega izmed najbolj pomembnih projektov v njegovi karieri. Riley se je bojda od nekdaj želel preskusiti v režiserski vlogi – scenarij za Sorry to Bother You dokončal že leta 2012 – a ko je spoznal, kako dolgotrajen in zahteven bo proces prenosa že napisane zgodbe na filmski trak, je prišlo do spremembe strategije. Iznajdljivi umetnik je iz scenarija izluščil šesti studijski album njegovega hip-hop banda The Coup, znanega po politično naravnanih besedilih in radikalnih stališčih. Šest let kasneje je zgodba vendarle zaživela na velikem platnu, s premiero na festivalu Sundance v začetku letošnjega leta.  Zgodba postavljena v alternativno prihodnost v ameriškem Oaklandu spremlja nepomembneža Cassiusa "Cash" Greena (Lakeith Stanfield), nezaposlenega temnopoltega Američana, ki že nekaj mesecev ni plačal najemnine za garažo, v kateri živi s svojo punco Detroit (Tessa Thompson). Cassius preprosto mora začeti služiti denar in edini možni korak v tej smeri je služba v podjetju, ki se ukvarja s telemarketingom. Mladenič v »vdiranju« v domove in življenja potencialnih strank sprva ni preveč uspešen. Riley, ki tudi sam ima nekaj izkušenj s telemarketingom, nam z domiselno montažo Cassiusovih klicev (ta skupaj s svojo mizo in telefonom v rokah dobesedno »pade« v stanovanja potencialnih strank) pokaže trenutke in situacije, v katerih klicatelj zmoti ljudi na drugi strani žice. S to surrealistično domislico gledalci dobimo
Den skyldige (2018)

Den skyldige (2018)

Filmski kotiček, 10. december 2018 ― aka The Guilty Jakob Cedergren in Den skyldige (2018), © ARP Slection / Nordisk Film Slo naslov: 112' Drugi naslovi: The Guilty Država: Danska Jezik: danščina Leto: 2018 Dolžina: 85',  Imdb Žanri: drama, krimi, triler Režija: Gustav Möller Scenarij: Gustav Möller, Emil Nygaard Albertsen Igrajo: Jakob Cedergren, Jessica Dinnage, Omar Shargawi, Johan Olsen  Manj igralcev, statistov, tehničnega osebja in posledično tudi manj denarja – vse to so pomembne prednosti filmov posnetih na eni sami lokaciji. Pogled v vzvratno ogledalo ponudi veliko odličnih dosežkov, v katerih so filmarji z minimalnimi sredstvi znali doseči vrhunski rezultat. James Stewart v Hitchcockovi mojstrovini Dvoriščno okno (1954) ali Tom Hardy v odlični drami Locke (2013) Stevena Knighta sta lepa primera racionalnega in izrazito efektnega filmanja. Po podobnem receptu je za svoj celovečerni prvenec realiziral danski režiser Gustav Möller. Njegova zgodba se v celoti odvrti v prostorih policijskega centra za sprejem nujnih klicev. Zgodba prikazuje nekaj ur v življenju izkušenega policista Asgerja Holma (Jakob Cedergren), ki so ga kazensko prerazporedili v klicni center. Asger zdolgočaseno sprejema klice in ob tem se niti ne trudi skriti prezira do klicateljev, ki brez prave potrebe tratijo čas operaterjev in tako morda nepotrebno ogrožajo tiste, ki pomoč zares potrebujejo. Nato prevzame klic neke ženske, ki o svojem položaju ne more odkrito govoriti. Asger iz namigov v pogovoru in zvokov na drugi strani razbere, da je ženska žrtev ugrabitelja, ki je v belem kombiju pelje neznano kam.  Gustav Möller je navdih našel v resničnem klicu v sili in iz njega razvil napeto zgodbo zgrajeno na prepričljivem nastopu glavnega igralca in telefonskih pogovorih, ki tu nadomestijo klasične detektivske metode. Seveda pomaga, če glavno vlogo v filmu prevzame odlični Jakob Cedergren, ki ga ljubitelji filmov iz skandinavskega govornega obočja poznamo po številnih odličnih vlogah – zainteresiranim t
Marcel Štefančič: Ivan Cankar – Eseji o največjem / Kristian Koželj: Muzej zaključenih razmerij / Tomo Podstenšek: Ribji krik / Jaume Cabré: Sodnik

Marcel Štefančič: Ivan Cankar – Eseji o največjem / Kristian Koželj: Muzej zaključenih razmerij / Tomo Podstenšek: Ribji krik / Jaume Cabré: Sodnik

ARS S knjižnega trga, 10. december 2018 ― Uvodno recenzijo tokrat namenjamo knjigi Marcela Štefančiča Ivan Cankar – Eseji o največjem, v nadaljevanju pa nas čakajo pesniška zbirka Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij, […] Uvodno recenzijo tokrat namenjamo knjigi Marcela Štefančiča Ivan Cankar – Eseji o največjem, v nadaljevanju pa nas čakajo pesniška zbirka Kristiana Koželja Muzej zaključenih razmerij, kratka proza Toma Podstenška Ribji krik in roman Jaumeja Cabréja Sodnik. Recenzije so napisali Iztok Ilich, Peter Semolič, Zarja Vršič in Simon Popek.
Apalaška pot: Kovičeva metafora življenja, dobesedno

Apalaška pot: Kovičeva metafora življenja, dobesedno

Konteksti (Tomaž Bešter), 9. december 2018 ― vir slike: bukla.si Zatem, ko dan, prost službe, izkoristim za hajko po okoliških hribih, takole sedeč pred zaslonom nadaljujem misli, ki sem jih pričel že na poti. Po kakih dveh urah, nekaj več kot desetih kilometrih prehojenih poti, manj kot sedemsto metrih višinske razlike, dveh buškah po padcih zaradi povsem vlažnih korenin, ki so v tem času zelo hinavsko skrite za kupi odpadlega listja v gozdu in rahlo bolečih nogah, katerih naravno gibanje že dolgo ni več drugo kot sedenje, vse skupaj rezultira v mešanico zadovoljstva in usmiljenja vrednega samosmila. A bilo je prijetno, predvsem za vse tisto, kar gre mimo telesnega. Takšni majhni odklopi od vsakodnevnega so odlični predvsem za to, da sčistim glavo, uredim misli, se oprimem spet tega, kar me drži skupaj z vsem obdajajočim. Premislek, ki je spremljal pot, pa je bil tako prikladno namenjen seveda knjigi, ki je posvečena hoji. Dolgi hoji. -Naporni hoji. In avtorju, ki je - če odmislim nekaj zdravstvenih neprilik - pustil vtis, da je tudi to mogoče, ne da bi bilo potrebno žrtvovati ud ali dva. Tako se moj samosmil lahko neha, občudovanje Jakobove hoje in pisanja pa začne. Jakob J. Kenda je leta 2017 postal prvi Slovenec, ki se je opogumil, sestavil načrt, odpotoval in prehodil neverjetno dolgo in naporno pohodniško pot, pravzaprav "mati vseh poti", kot je zapisano na ovitku, slovito Apalaško pot. S stališča nekoga, ki mu nekajurni pohod po hribih povzroči kar nekaj rehabilitacijskih težav, vse to, kar je prehodil in doživel, zveni skoraj kot znanstvena fantastika. Pa ni. Gre za zelo prizemljeno, nič patetično poduhovljeno, poučno in zelo navdihujočo potopisno pripoved o tem, kaj vse je oblikovalo Jakobovo potovanje, ki meri dolgih 3500 metrov po horizontali in neverjetnih 142 kilometrov vertikale. Prehodil jo je v nekaj mesecih in v knjigi popisal vse tisto, kar je vmes doživel, ljudi, ki jih je srečal, mesta, v katerih se je gibal in prenočišča, v katerih je spal. Zaradi vsega, kar najdemo v knjigi, je
Chemi Bednieri Ojakhi (2017)

Chemi Bednieri Ojakhi (2017)

Filmski kotiček, 7. december 2018 ― aka My Happy Family Ia Shugliashvili in Chemi Bednieri Ojakhi (2017), Photo by Tudor Panduru Slovenski naslov: - Angleški naslov: My Happy Family Država: Gruzija, Nemčija, Francija Jezik: gruzinščina Leto: 2017 Žanri: drama Dolžina: 120' ,  Imdb  Režija: Nana Ekvtimishvili, Simon Gross Scenarij: Nana Ekvtimishvil Igrajo: Ia Shugliashvili, Merab Ninidze, Berta Khapava, Tsisia Kumsishvili, Giorgi Khurtsilava Manana ne želi praznovati svojega 52.rojstnega dneva. Zato poskuša dopovedati svojim domačim, dominantni in vsiljivi materi in na videz ravnodušnem možu Sosu, da zvečer, ko se vrne domov, ne želi nobene zabave »presenečanja,« na kateri jo bojo pričakali vsi običajni osumljenci. Brat in njegova družina, teta z družno, moževi prijatelji… A tako kot vsako leto jo doma ponovno pričaka tradicionalni direndaj, v katerem je že kdo ve kolikokrat bila prisiljena sodelovati. Četudi se vedno znova izkaže, da so te zabave prej namenjene zbrani druščini, kakor njej sami.  Manana vse od poroke s Soso živi v trisobnem stanovanju s svojo materjo, očetom, in danes že odraslima otrokoma. Hčerka se je celo poročila in v stanovanje pripeljala še moža. Zdi se, da so vsi družinski člani navajeni na življenje v teh izrednih razmerah, v katerih najkrajšo skoraj vedno potegne Manana, ki se enkrat prilagaja materi, drugič možu in tretjič potomcema. Srednješolska profesorica se v resnici najbolje počuti v službi, kjer je spoštujejo vsi, učenci in sodelavci. Zato na neki točki sklene, da bo zapustila dom in domače in začela znova. Sama, brez moža, staršev in otrok. Brez neambicioznega moža, ki ne pije, ne kocka in jo ne pretepa (kot vedno znova podčrtavajo njeni sorodniki) in človeka, ki se je ambicije o samostojnosti in lastnem domu opustil že v rani mladosti. Brez egocentrične matere, ki od nekdaj upravlja z njenim življenjem in brez otrok, ki živijo v nekem svojem svetu, v katerem je mati dolžna otroke vzdrževati brezpogojno, tudi ko napoči čas za zapustitev d
Hold the Dark (2018)

Hold the Dark (2018)

Filmski kotiček, 6. december 2018 ― Jeffrey Wright in Hold the Dark (2018), © Netflix Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: drama, triler,  grozljivka Dolžina: 125' ,  Imdb  Režija: Jeremy Saulnier Scenarij: Macon Blair, William Giraldi (knjiga) Igrajo: Jeffrey Wright, Alexander Skarsgard, Riley Keough, Julian Black Antelope, James Badge Dale, Tantoo Cardinal Russell Core je osamljen moški v poznih srednjih letih, ki se že vrsto let ukvarja z preučevanjem vedenjskih vzorcev volkov. O svojih raziskavah in dogodivščinah v divjini je napisal tudi razmeroma odmevno knjigo, ki ga bo, mnogo let po uradnem izidu, pripeljala na Aljasko. Knjigo je namreč prebrala tudi Medora Slone, ki na Russella naslovi pismo, s prošnjo za pomoč. Medora, ki živi med domorodci v odmaknjeni vasici na Aljaski je prepričana, da je njenega sinčka edinca v svoj brlog odvlekel trop volkov. Takšne stvari so se v vasici menda dogajale že prej in ker oblasti ne ukrenejo nič v zvezi s tem, Medora na pomoč pokliče strokovnjaka za volkove. Core ponudbo sprejme, saj na Aljaski živi tudi njegova odtujena hčerka, s katero že nekaj časa poskuša vzpostaviti stik. Pozor: tekst vsebuje spoilerje!         V zadnji tretjini filma je prizor, postavljen v hišo lokalnega šerifa. V pogovoru med njim in njegovim gostom Russellom, sogovornika poskušata dognati, kaj se plete v glavi Vernona Slona. Zakaj je prišlo do morije, ki smo ji priča v drugi tretjini filma in zakaj je Medora ubila lastnega otroka? Zakaj je vse to zgodilo?  »Zdi se mi, da odgovori na ta vprašanja ne obstajajo,« izusti šerif. Russell replicira z besedami: »Pač. Ali jih lahko razumemo, pa je nekaj drugega.« V tem dialogu se morda skriva ključna dilema četrtega celovečerca Jeremyja Saulnierja, enega najbolj zanimivih režiserjev ameriške neodvisne scene. 42-letni Saulner, ki je nase opozoril z odličnim Otožnim razdejanjem (Blue Ruin, 2013) in dve leti kasneje še z Zeleno sobo (Green Room), je z naslovno stvaritvijo ustvaril svoj
še novic